S tem stavkom je partnerski terapevt Oskar Holzberg izzval javnost. Pa vendar pojasnjuje, zakaj je temu tako.

‘Kot kužek!’ Tukaj na terapiji lahko Katarina tako odkrito in neposredno govori z možem Andrejem. ‘Nenehno me sprašuješ, če sem v redu. Še posebej pri spolnem odnosu je to ekstremno moteče. Vsakič me sprašuješ, kako je bilo. Ali je bilo vse v redu? Če sem zadovolj(e)na. Saj pa je lahko kdaj tudi tako, da ni super-enkratno-fantastično, ampak te ne želim prizadeti. Moti me, da skačeš za mano kot kakšen kužek in prosjačiš za potrditev.’ Andrej obsedi kot ovčica. Končno izusti, da je popolnoma razumel. Ampak takšen je že od nekdaj. In nenazadnje izjavi: ‘Moraš me sprejeti takšnega kot sem!’

‘Sem takšen kot sem!’ Ta stavek je že sam po sebi totalna neumnost, ker nihče ne ostane takšen kot je v nekem določenem trenutku. Kot se vse v univerzumu spreminja, se spreminja tudi človek. Če nas bo kaj spremenilo, je to zagotovo intenzivna izkušnja v partnerskem odnosu. Zanesljiv partner nas lahko ozdravi strahu pred ločitvijo, nezanesljiv pa nam lahko ta strah prebudi. Na kratko: z življenjskim sopotnikom, ki je ob naši strani, postajamo tudi mi druga(čna) oseba.

prepir

‘Saj pa si vedela, v kaj se spuščaš!’ To zveni kot: ‘Kar sem kupil, sem kupil’, partner pa bi moral biti s tem zadovoljen. Kar zveni kot apel k brezpogojni ljubezni, pomeni v resnici zavrnitev.

Izjave Andreja kažejo na njegov strah, da ni dovolj dober za Katarino. Prihaja iz skromne in revnejše družine, medtem ko so Katarinini starši akademiki, še posebej oče, glava družine, ki je velik športnik in intelektualec. Andrej tako vseskozi išče potrditve in spremembe, ki jih Katarina zahteva od njega, pomenijo zanj bojazen pred morebitnim trenutkom, ko ne bo več zmogel.

Toda ljubiti nekoga z vsem svojim srcem, ne pomeni, da sprejemamo vse ‘pojavne oblike’ njegovega/njenega vedenja: zajedljiva vprašanja, nerganje, norčevanje, ipd. In tudi ni treba! Ena izmed najpomembnejših nalog vsakega para je razviti ‘pogajalsko kulturo’, ki gradi dve posamični življenji v eno, skupno. Vendar zgornja izjava ‘Moraš me sprejeti takšnega kot sem!’ preprečuje kakršen koli napredek v odnosu.

Ampak, ali ni splošno znano, da partnerja ne moremo srečna v zvezispremeniti? Ali ne pomeni enakovredno partnerstvo medsebojno strpnost in neoviranje pri uresničevanju partnerjevih ali partnerkinih lastnih ciljev? Svojega partnerja ne smemo videti kot ‘projekt prestrukturiranja’, po drugi strani pa vseeno ne smemo zanemariti ali spregledati partnerjevih želja. Vsi smo sposobni spremeniti vedenje, če seveda hočemo. Če pa se skrivamo za masko ‘sprenevedanja’ oziroma masko ‘ne želim se spremeniti’, v resnici ne delamo v prid partnerju, ampak se pred njim želimo samo zapreti. Ampak kot rečeno: ‘Nikogar nam ni potrebno sprejeti takšnega kot je!’